Kaj je moje delo?

Če želimo videti, razumeti in nenazadnje zdraviti pokrajino, bi morali biti pripravljeni dotakniti se, odkriti in zdraviti tudi sami sebe.
Nismo namreč le en del Zemlje in s tem pokrajine, temveč smo s svojo navzočnostjo pokrajina in s svojim telesom Zemlja sama.
Tako se vsak dan in v vsakem trenutku zrcalimo v pokrajini in smo istočasno zrcalo krajev, znotraj katerih se gibljemo. Odslikavamo in aktiviramo zgodbe, zgodovino, kvalitete, vzorce in bolečino, ki so se nalagali skozi dolgo zgodovino v pokrajino in so bili vanjo globoko vtisnjeni pogosto tudi prek nas, ljudi. Če smo se pripravljeni odpreti in se prepoznati kot ogledalo pokrajine, lahko povsem isto odkrijemo, občutimo in vidimo tudi v nas samih. Tako dobimo priložnost prepoznati, predelati, spustiti in ozdraviti svoje zgodbe, vzorce itd. Ker smo neločljivi del pokrajine, predamo impulz zdravljenja tudi pokrajini in Zemlji.

Vsakdo izmed nas je celica Zemlje in tako nosi zavedanje tudi o celoti, katere del je, enako kot vsaka celica našega telesa v sebi nosi tudi informacijo o telesu kot celoti. Če s to eno celico delamo, jo negujemo in jo spreminjamo, vplivamo ne le na celico samo, temveč se aktivno vključujemo tudi v proces velike celote.
Človeštvo je kot mozaik, v katerem je vsak izmed nas en kamenček le tega. Svobodno se odločamo, kaj želimo prinesti v skupno podobo. V vsakem trenutku se odločamo sami, kakšna celica Zemlje želimo biti.

Povsem na začetku mojega dela, pred več kot 16 leti, sem mislila, da gre pri celotnem delu za zdravljenje Zemlje in s tem za zdravljenje pokrajine. Skozi intenzivno delo mi je postalo jasno, da gre pravzaprav za zrcaljenje in zdravljenje nas samih in prek zrcaljenja za zdravljenje pokrajine hkrati. Danes končno razumem, da je pokrajina najboljši terapevt. Tako ljubeče se nas dotika, a kljub temu povsem jasno in odločno vzbudi v nas notranje procese, nas vanje usmeri in nas skoznje tudi spremlja. Gre za globok dotik, ki nam omogoča, da odpremo vrata srca. In tako se rodi zdravljenje.